»Gospod predsednik, v čast mi je, da lahko predstavim osnutek resolucije, mednarodni dan razmisleka in spomina na genocid leta 1995 v Srebrenici, v imenu somoderatorjev, Nemčije in Ruande ter ožje skupine medregionalnih skupin 17 držav članic. Z razglasitvijo 11. julija za mednarodni dan razmisleka in spomina na genocid v Srebrenici smo zavezani k zapolnitvi te vrzeli v institucionaliziranem spominu te organizacije. Naša pobuda je namenjena počastitvi spomina na žrtve in podpori preživelim, ki še naprej živijo z brazgotinami tega usodnega časa. Gospod predsednik, naj bom odkrita. Razširjene so bile tudi lažne obtožbe o tej resoluciji. Zato bi rad pojasnila, da resolucija ni usmerjena proti nikomur. Tudi ne proti Srbiji, cenjeni članici te organizacije. Če sploh, je usmerjena proti storilcem genocida.«
»Bo resolucija združila kogar koli v Bosni ali bo povzročila delitve v regiji, ki bodo postajale vse globlje in globlje? Bo ta resolucija zagotovila mir in stabilnost? Dvomim. Obstaja majhna država z Balkana, ki se ne boji glasno povedati, da ji bo nasprotovala, saj bo resolucija na koncu odprla Pandorino skrinjico.«
»84 glasov za resolucijo je malo. Malo za največji zločin, genocid. 19 glasov proti je veliko. 68 držav se je vzdržalo. To je preveč. 21 jih ni glasovalo. Tudi to je preveč. Od 193 držav jih 109 resolucije ni podprlo. Zanjo je bilo le 84 držav – in kakšen uspeh naj bi to bil?«
»Ne strinjam se z vsemi elementi te resolucije. Nekateri deli so pretenciozni. Na primer to, da se ne sme razpravljati o razsodbah sodišč. Kaj še! To ni dogma. Ampak tam se je zgodil strašen zločin, ki ga je sodišče poimenovalo genocid. Nobena definicija ne more spremeniti dejstva, da je tam skupina morilskih psihopatov ubila pet, šest ali sedem tisoč ljudi, moških vseh starosti, in tako bo ostalo.«
